Srce in kastanjete
.
.
potopisni del pesmi
.
.
v predalpski Mislinjski dolini
med Uršljo goro in Pohorjem
pod gradom in hribom Rahtel
leži mesto miru Slovenj Gradec
srednjeveško mestno jedro
skrbno čuva cerkev sv. Elizabete
in špitalsko cerkev sv. Duha
kot srčiko lastnega obstoja
na dlani se razprejo pročelja stavb
skrivnosten Sokličev muzej
Koroška galerija likovnih umetnosti
rojstna hiša skladatelja Huga Wolfa
vse v bližini kipa venetskega konja
že kot otroci smo radi hodili
sem in tja po širokem centru
in vsak dan zvedavo spremljali
kaj je novega v našem lepem mestu
mesto diha in ohranja svojo tradicijo
Jožefov – Pankracijev in Elizabetin sejem
vodnjak in lipa z arkadnimi hodniki
ob mestnem obzidju Dvorca Rotenturn
v nekdanjem Sokolskem domu
danes domuje Kulturni dom
v mestnem grbu so odprta vrata
ki vabijo vse v toplo zavetje – domov
največje mestno blokovsko naselje
kjer sem tudi sama neko obdobje živela
je zgrajeno na nekdanjem pokopališču
tudi Tičnice – kraja za ljubezen ni več
kot otroci smo se igrali ob Homšnici
v Suhodolnico smo se hodili kopat
po reki Mislinji pa smo se vozili
na velikih pokrpanih traktorskih zračnicah
ni še bilo dveh osnovnih šol
vsi smo se poznali med seboj
radi smo se vljudno pogovarjali
Pečko – Tisnikar – Borčič
.
.
umetniški del pesmi
.
.
obzidje mojega mesta
zmehča ganjene kosti
vonj kamnov ob dežju
se izgublja v spominih
slovenjegraški zvonovi
pošiljajo spoštljiv zven
vsem čuvajem samostojnosti
in odkrito ljubečih besed
mir govori resnico v obraz
zareže se v sleherno gubo
kot mozaik časovne osvetlitve
pleše svoj prastar ples listje v parku
ta ljubezen ima veliko moč
začuti se s prvim pogledom
zazna se v vseh ustvarjenih delih
ki se veličastno poklanjajo mestu
.
.
čustveni del pesmi
.
.
HAIKU (Sinje modra pentlja)
stol ob obzidju
koruzno ličje plete
bica v dva čopka
