Pahljačasti koralnjak OKTOKoralIjA

bognasvaruj
še včeraj
razbrazdanega lubja
da danes
ne posega več
po lepo razraščeni krošnji
skozenj se je splazil
zlat odblesk sonca
da umiri vodo
ki povzroča
v skoraj praznem kozarcu
besnenje viharjev
amen

močna barvenost
izoblikovanega
dar je izvleček

http://www.facebook.com/photo.php?v=328229990544636

• Kdaj: pet., 13.1.2012 ob 18.00 (razstava je še odprta!)
• Kje: MKC Slovenj Gradec
• S slikami in videoprojekcijo se je predstavil likovni umetnik Mojmir Plevnik–Mojč.

  op. Oprosti, Mojč … je tako hitro šel teden naokrog, jaz pa nič napisala …

Skupina se je ustavila tik pred vodo. Od tukaj naprej se je pot nadaljevala le še peš. Pogled na most, ki bi mu bolj ustrezalo poimenovanje “ozka obrežna škarpa”, je vzbujal mešane občutke. Dolgo čudo brez ograje, na pol metrih širine, voda pa je mestoma drla čez, kar seveda ni vlivalo zaupanja. Ampak … prvim korakom so sledili naslednji. Adrenalin je curljal med kamnite okruške, se namakal do gležnjev in spet meril dolžino poti za lastno moč. Potem smo jih zagledali, s spodvitimi nogami so ležale prav zdolgočaseno same in počivale. Med opazovanjem prežvekovanja se je močno zasvetila zlata nitka na rdečem sedlu. Ta bo moja “potujoča preproga”, ga. Bela Kamela. Kot puščica se hitro dvigne zadnji del, občutek, da boš z nosom pobrusil tla mine šele, ko končno dvigne še prednje noge. To ni ježa, to je jahanje valov. Ves užitek je le  globok pogled naprej, ritem karavane spredaj, nikakor pa ne misel na vse bolj čudno gibanje lastnega telesa. Nad rtom  se nenadoma odpre razgled. Prava barvna paleta hišnih fasad, a prevladuje modra. Kot uročena zrem v poezijo amforne strukture mesta. Kamela v nekem trenutku poklekne …

oster duh dlake
obredno snetje sedla
vrč bistre vode

revna zaraslost
samorasla lesnika
skrivenčena rast

po petah drsi
proti vsem starim vratom
enkrat na leto
koledarsko utrujen
up trkajoč za nov vstop

laž vrtljivih senc
lumpenproletariat
podari kocke
za krtovo deželo
da se vsak sam zavede

da lahko hodiš
po vodi moraš pesem
potopiti pod
noge in se delati
da je kamen neviden

Odprtje razstave: “Transformacije”
Kje? MKC Slovenj Gradec.
S slikami in risbami se je predstavila Patricija Zbičajnik,
študentka likovne pedagogike.
Razstava bo na ogled do 15.12.2011.

Stara krušna peč.
Topel dotik mladosti
skriva pravljice.

* (Apokalipsa: 13. haiku natečaj, pohvaljen haiku,
št. revije 153-154, str. 103)

Nad mlado drevo
se upogne starosta.
Luč išče zdrav rod.

Slika prednikov.
Zrelost ne meče sence.
Preslikavanje.

Zrast preprežene
divje korenine. Brst
skromne solzice.

* (13. haiku natečaj Apokalipse 2010/2011, še ostali moji poslani haikuji)

Razlaga: Na trinajstem slovenskem natečaju za najboljši haiku je sodelovalo
skupno 352 haikujev. Komisija je soglasno izbrala in podelila tri nagrade
posamičnim haikujem in eno nagrado za cikel šestih haikujev, sedem pohval
za posamične haikuje in eno pohvalo za cikel petih haikujev, za objavo v reviji
Apokalipsa pa je izbrala še dvajset haikujev in en niz štirih haikujev.

zunanji listi
še drhtavega popka
se odpirajo
čutnim ustnicam dotik
sočno riše ljubezen

mesečinski sij
izliva hrepenenje
vedno malce bos
okopa vsako misel
da zajame ves navdih