Srce in kastanjete

  • Share/Bookmark

SLOVENJ GRADEC (Windischgraz)

.

.

potopisni del pesmi

.

.

v predalpski Mislinjski dolini
med Uršljo goro in Pohorjem

pod gradom in hribom Rahtel
leži mesto miru Slovenj Gradec

srednjeveško mestno jedro
skrbno čuva cerkev sv. Elizabete
in špitalsko cerkev sv. Duha
kot srčiko lastnega obstoja

na dlani se razprejo pročelja stavb
skrivnosten Sokličev muzej
Koroška galerija likovnih umetnosti
rojstna hiša skladatelja Huga Wolfa
vse v bližini kipa venetskega konja

že kot otroci smo radi hodili
sem in tja po širokem centru
in vsak dan zvedavo spremljali
kaj je novega v našem lepem mestu

mesto diha in ohranja svojo tradicijo
Jožefov – Pankracijev in Elizabetin sejem
vodnjak in lipa z arkadnimi hodniki
ob mestnem obzidju Dvorca Rotenturn

v nekdanjem Sokolskem domu
danes domuje Kulturni dom
v mestnem grbu so odprta vrata
ki vabijo vse v toplo zavetje – domov

največje mestno blokovsko naselje
kjer sem tudi sama neko obdobje živela
je zgrajeno na nekdanjem pokopališču
tudi Tičnice – kraja za ljubezen ni več

kot otroci smo se igrali ob Homšnici
v Suhodolnico smo se hodili kopat

po reki Mislinji pa smo se vozili
na velikih pokrpanih traktorskih zračnicah

ni še bilo dveh osnovnih šol
vsi smo se poznali med seboj
radi smo se vljudno pogovarjali
Pečko – Tisnikar – Borčič

.

.

umetniški del pesmi

.

.


obzidje mojega mesta
zmehča ganjene kosti
vonj kamnov ob dežju
se izgublja v spominih

slovenjegraški zvonovi
pošiljajo spoštljiv zven
vsem čuvajem samostojnosti
in odkrito ljubečih besed

mir govori resnico v obraz
zareže se v sleherno gubo
kot mozaik časovne osvetlitve
pleše svoj prastar ples listje v parku

ta ljubezen ima veliko moč
začuti se s prvim pogledom
zazna se v vseh ustvarjenih delih
ki se veličastno poklanjajo mestu

.

.

čustveni del pesmi

.

.

HAIKU (Sinje modra pentlja)

stol ob obzidju
koruzno ličje plete
bica v dva čopka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:HAIKU, Oktobrica, Poezija |v 26.07.2021 |Ni komentarjev »

BRAVURA

draga Evropa
iz vseh kotov
iztrganega spomina
vsakič znova
ometi pajčevino
da boš zmogla naprej


(Klavdija KIA Zbičajnik, Slovenija)
*(Dnevi poezije in vina, Zmagovalna novoletna želja Evropi 2018)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:Oktobrica, Poezija |v 13.01.2021 |Ni komentarjev »

PREŽIHOVI ODTISI – VORANČEVA POT

  • Share/Bookmark

Pesem te najde, ne moreš ti loviti nje. Pesem je neulovljiva, živa, nora in divja

.

.

.

pesem-te-najde-ne-mores-ti-loviti-nje-pesem-je-neulovljiva-ziva-nora-in-divja-6691959

  • Share/Bookmark

Sanjan sel sveta

  • Share/Bookmark

Benjamin. Benjamin Kumprej.

čutim
da moram nekaj napisati
a mi ne gre

redko mi ne gre …
pisati

poznala sem ga skoraj 30 let

iskren slikar se čuti
na konici čopičev
in presega tuzemeljski čas

»v klasičnem smislu besede
kot jo razumeš sama
je vendarle
težko biti tvoj prijatelj
je rekel nekoč
in imel je prav«

bil je torej
eden tistih
ki me je bil vedno vesel
in on tisti nekdo
ki sem ga bila vedno vesela

bila sva čudna med dialogi

veliko sva razpravljala
o slikarstvu
in poeziji
tudi o prostranih
koroških gozdovih
in o tatovih
kradljivcih nepazljivih duš
ki na črno sekajo njegov in naš les

nikoli ga nisem vprašala
kje bere moje pesmi
a jih je poznal

nikoli me ni vprašal
kje sem videla njegova
najnovejša dela
bilo mu je samoumevno
da temu sledim

pogovarjala sva se
kot da sva končala
pogovor ravno včeraj
pa je vendarle včasih
minilo tudi leto ali več
odkar sva se nazadnje videla

zame je bil Benjamin
nikoli Beno
Benjamin je tako lepo ime

Leški Viking

takšen se mi je pač zdel
s svojo
nekoč
gromozansko postavo
in z modrimi očmi

in tisti svetli
na vse strani
padajoči lasje
so bili nemalokrat
kar malo v zadregi
od razposajenosti

a so skozi leta
pridobili tudi svoj šarm
na kilometrih življenjske patine

zame je bil boem
a tudi klen
in ponosen
slovenski kmet
z zdravo logiko
ki v tem prostoru
nima več prave cene
a v svoji notranjosti
je bil čisti umetnik
ustvarjalno nemiren
včasih kot bik piker
in nato kot preliv miren
in za kazen še
akademski slikar

figo mu je bilo mar
za marsikaj (na videz)

a nikoli mu ni bilo težko
nekaj novega spoznati
in se neumorno
boriti za svoj prav -
nato pa predati znanje
in širino pogleda
vsem svojim dijakom

»on že ne bo škrtaril z materialom«
»in otroke bo vozil na razstave po svetu«

nekoč me je
prišel vprašat
če lahko
da svojemu sinu enako ime
kot je ime mojemu

smešen položaj

moj odgovor ga je
zabaval še dolga leta

torej
dva nepočesana
sta nekoč
preplesala celo noč

ko sva padla
so pokale kosti
tako je bil težek

smejal se je
kot prepišen mlin
vstal pa ni

bil je iskriv
iskren
hudomušen
nagajiv
in včasih
težko razumljen

imel je
pesti
ki so
rade pele

in
prste
ki so
radi risali

svojeglav kot je bil
je rad rekel:
»vse je pod kontrolo -
vse je pod nadzorom«

a ni bilo

bilo je lani …
nesebično je pomagal
in obudil spomin
na tasta

letos …

drugo leto …

vsa naslednja leta

bo manjkal

veter ga je nosil
še zadnjo noč na silo
tja vstran od Uršlje gore
(narisal mi jo je
za trideseti rojstni dan)

a je vseeno
premagal vihar
domačih leških travnikov
da se je prišel posloviti

hvala
za vsak skupen trenutek
Benjamin

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:Oktobrica, Poezija |v 27.06.2018 |Ni komentarjev »

Novoletna želja Evropi

Evropa
nam je takšen dom,
kot je naše dojemanje
skupnega prostora.

Razmislimo,
da si svoj prav želja,
kot glino na ostrih robovih
preoblikujemo.

Različnost je čud,
a na koncu ostane
le zavesten mir.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:Oktobrica, Poezija |v 12.03.2018 |Ni komentarjev »

Babičina zvezdna vestija

sto in še deset zvezdic na nebu zate
svetile so se od mesečine posrebrene

z blazinicami prstov sem se dotaknila biti
nato sem bose noge iztegnila izpod odeje
da si lahko vstopila radostno v moje sanje

ob polnoči si se vzdignila v brezčasno upanje

(31.12.2017)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:Oktobrica, Poezija |v 25.02.2018 |Ni komentarjev »

Dom po nečastni potrebi in hrup za tuje koristi

dom
na koncu poti
na koncu sveta

star klanski
poglavar
samovoljno
zasede
hišni zvonec

tuja vrata
močno zabije
v besne
bose noge

neukrotljivo
besedičnost
kot zadnjo
samokolnico
neznanega
izvora
zvali
v dvourni
samogovor
jadikovanja

kako
so vsi
na tuje
stroške
ubogi

dom
na koncu poti
na koncu sveta

če imaš
po vseh kotih
nerešeno
svinjarijo
ne moreš
razumeti
zaveze
tradiciji
notranji
harmoniji
in težko
izbojevani
tišini

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:Oktobrica, Poezija |v 24.11.2017 |Ni komentarjev »